EDINSTVENO ŽIVALSTVO
KENGURU
Kenguruji živijo na prostem samo v Avstraliji. So rastlinojedi, imajo močne zadnje noge, ki jim omogočajo hitre in dolge skoke pri katerih uporabljajo rep kot krmilo in sredstvo za ravnotežje. Premagujejo lahko tudi velike razdalje in dosežejo hitrost do 60 km/h. Njihovi skoki so dolgi do 12 m in visoki okoli 3 m. V naravi živijo kenguruji od 4-8 let, v živalskih vrtovih pa dočakajo tudi 17-19 let.
Kenguruji spadajo med posebno vrsto sesalcev imenovano vrečarji. V nasprotju z večino sesalcev, pri katerih se zarodek razvija in hrani v materinem telesu, se mladiči vrečarjev skotijo že zelo zgodaj in najdejo zavetje v materini kožni vreči na spodnjem delu trebuha, kjer se pritrdijo na eno od mlečnih bradavic in se tam hranijo preostali čas razvoja. Takšno prehranjevanje zarodka je nastalo kot prilagoditev živali na sušno obdobje, ki lahko v Avstraliji traja tudi vrsto let. če kenguru po rojstvu nima dovolj mleka enostavno umre.
Kenguru naj bi dobil ime na prav poseben način in sicer, ko so evropski raziskovalci prvič videli te čudne poskakujoče živali, so vprašali avstralskega domorodca, kako se te živali imenujejo. Odgovoril jim je: "Kangaroo," kar v njihovem jeziku pomeni ne razumem, saj ni razumel vprašanja. Evropski raziskovalci so menili, da je to ime živali.
Življenjska doba koal je od 10 do 14 let v dolžino pa zrastejo tudi do 70 centimetrov. Spolno dozorijo, ko so stare okoli 2 leti. Če imajo samice dovolj hrane, lahko skotijo enega mladiča na leto. So samotarke, vendar se med parjenjem sestavijo v manjše skupine in tako privarčujejo pomembno energijo. Približno 5 tednov po parjenju samica skoti le enega golega in slepega mladiča. 1 centimeter velik mladič se potem popolnoma razvije v vreči na trebuhu kar traja približno 6 mesecev. Potem ga samica nosi na hrbtu vse dokler ni mladič star eno leto in jo mora zapustiti in postati samostojen.
Kljunaš je napol vodna
žival. Mnoge od njegovih telesnih lastnosti so zato prilagoditev na
življenje,kakršnega živi plenilec v sladkih vodah. Ima kratke vendar močne
okončine z dolgimi kremplji, namenjenimi kopanju. Med prsti je plavalna
kožica,ki se na prednjih nogah razrašča celo na kremplje. Tako nastane
učinkovito veslo. Ko je žival na kopnem,lahko kožico uviha nazaj on sprosti
kremplje za kopanje. Samci imajo na gležnju ostrogo ,v katero se izliva v
stegnu ležeča strupna žleza. Ostrogo uporabljajo proti napadalcu ali proti
rivalskemu vrstniku,nikoli pa proti plenu. Strup ni nevaren,je pa zelo boleč.
Oči in ušesa ležijo v brazdah,ki jih pri potapljanju pokrije kožna guba. Kljunaš
se pod vodo torej znaša na čutne sposobnosti usnjatega kljuna. Nosnici sta
nameščeni pri vrhu kljuna,zrak pa zajame šele ko ima na gladini celo glavo.
Zobje imajo samo mladiči. Pri odraslih kljunaših čeljusti rebraste s katerimi
drobijo plen. Kljunaši iščejo hrano na vidnem dnu. Potopijo se za minuto do dve
in s kljunom v blatu iščejo vodne žuželke, rake, ličinke. Jedo tudi žabe in
druge manjše vretenčarje,ter tudi nekatere rastline. Tek imajo zelo dober,ker
pojedo v eni noči 1 kg hrane. Rove kopljejo nad vodno gladino. V času
razmnoževanja skoplje samica do 12m dolg rov,na njegovem koncu naredi iz suhe
trave in listja gnezdo iz izleže 2 do 3 jajca. Gumjasta jajca so med seboj
zlepljena, v splav. Vhod je z vlažnim rastlinjem zato se jajca ne izsušijo.
Mladiči so dolgi samo 1,25 cm in so nemočni. Do petih mesecev se hranijo z
mlekom,ki se cedi iz žlebov na materinem trebuhu.
Kenguruji živijo na prostem samo v Avstraliji. So rastlinojedi, imajo močne zadnje noge, ki jim omogočajo hitre in dolge skoke pri katerih uporabljajo rep kot krmilo in sredstvo za ravnotežje. Premagujejo lahko tudi velike razdalje in dosežejo hitrost do 60 km/h. Njihovi skoki so dolgi do 12 m in visoki okoli 3 m. V naravi živijo kenguruji od 4-8 let, v živalskih vrtovih pa dočakajo tudi 17-19 let.
Kenguruji spadajo med posebno vrsto sesalcev imenovano vrečarji. V nasprotju z večino sesalcev, pri katerih se zarodek razvija in hrani v materinem telesu, se mladiči vrečarjev skotijo že zelo zgodaj in najdejo zavetje v materini kožni vreči na spodnjem delu trebuha, kjer se pritrdijo na eno od mlečnih bradavic in se tam hranijo preostali čas razvoja. Takšno prehranjevanje zarodka je nastalo kot prilagoditev živali na sušno obdobje, ki lahko v Avstraliji traja tudi vrsto let. če kenguru po rojstvu nima dovolj mleka enostavno umre.
Kenguru naj bi dobil ime na prav poseben način in sicer, ko so evropski raziskovalci prvič videli te čudne poskakujoče živali, so vprašali avstralskega domorodca, kako se te živali imenujejo. Odgovoril jim je: "Kangaroo," kar v njihovem jeziku pomeni ne razumem, saj ni razumel vprašanja. Evropski raziskovalci so menili, da je to ime živali.
KOALA
Koala (znanstveno ime Phascolarctos cinereus) je rastlinojedi drevesni vrečar, ki izvira iz Avstralije in je edini danes živeči predstavnik družine Phascolarctidae.
Koale jedo le mlade vršičke evkaliptovih dreves, ki vsebuje mamilo in zato koale spijo tudi do 19 ur na dan, nameščene med vejami dreves, na katerih se hranijo. Zaradi majhne hranljivosti teh listov mora življenjski prostor odrasle živali obsegati vsaj 1 hektar. Odrasla koala težka 9 kilogramov mora pojesti saj 1 kilogram evkalipta na dan.
Življenjska doba koal je od 10 do 14 let v dolžino pa zrastejo tudi do 70 centimetrov. Spolno dozorijo, ko so stare okoli 2 leti. Če imajo samice dovolj hrane, lahko skotijo enega mladiča na leto. So samotarke, vendar se med parjenjem sestavijo v manjše skupine in tako privarčujejo pomembno energijo. Približno 5 tednov po parjenju samica skoti le enega golega in slepega mladiča. 1 centimeter velik mladič se potem popolnoma razvije v vreči na trebuhu kar traja približno 6 mesecev. Potem ga samica nosi na hrbtu vse dokler ni mladič star eno leto in jo mora zapustiti in postati samostojen.
KLJUNAŠ
Kljunaš je napol vodna
žival. Mnoge od njegovih telesnih lastnosti so zato prilagoditev na
življenje,kakršnega živi plenilec v sladkih vodah. Ima kratke vendar močne
okončine z dolgimi kremplji, namenjenimi kopanju. Med prsti je plavalna
kožica,ki se na prednjih nogah razrašča celo na kremplje. Tako nastane
učinkovito veslo. Ko je žival na kopnem,lahko kožico uviha nazaj on sprosti
kremplje za kopanje. Samci imajo na gležnju ostrogo ,v katero se izliva v
stegnu ležeča strupna žleza. Ostrogo uporabljajo proti napadalcu ali proti
rivalskemu vrstniku,nikoli pa proti plenu. Strup ni nevaren,je pa zelo boleč.
Oči in ušesa ležijo v brazdah,ki jih pri potapljanju pokrije kožna guba. Kljunaš
se pod vodo torej znaša na čutne sposobnosti usnjatega kljuna. Nosnici sta
nameščeni pri vrhu kljuna,zrak pa zajame šele ko ima na gladini celo glavo.
Zobje imajo samo mladiči. Pri odraslih kljunaših čeljusti rebraste s katerimi
drobijo plen. Kljunaši iščejo hrano na vidnem dnu. Potopijo se za minuto do dve
in s kljunom v blatu iščejo vodne žuželke, rake, ličinke. Jedo tudi žabe in
druge manjše vretenčarje,ter tudi nekatere rastline. Tek imajo zelo dober,ker
pojedo v eni noči 1 kg hrane. Rove kopljejo nad vodno gladino. V času
razmnoževanja skoplje samica do 12m dolg rov,na njegovem koncu naredi iz suhe
trave in listja gnezdo iz izleže 2 do 3 jajca. Gumjasta jajca so med seboj
zlepljena, v splav. Vhod je z vlažnim rastlinjem zato se jajca ne izsušijo.
Mladiči so dolgi samo 1,25 cm in so nemočni. Do petih mesecev se hranijo z
mlekom,ki se cedi iz žlebov na materinem trebuhu.
najbolj nevarne živali v avstraliji
